Konec lanskega leta smo v posebni objavi objavili vtise mentorirancev in mentorirank, ki so sodelovali v pilotni mentorski shemi, kako pa je svojo izkušnjo z mentorstvom opisala ena od mentoric? Berite dalje.
Bila sem del prve generacije, ki je študirala prevajanje in tolmačenje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nepozabne občutke svežih začetkov imam še vedno v živem spominu in so zelo podobni občutkom, ki so se mi pojavili ob naši pilotni mentorski shemi, kjer sem imela priložnost, da sem bila ena izmed petih mentoric.
Na jubilejnem dogodku ob 50-letnici delovanja ZKTS na Brdu pri Kranju sem spoznala večino udeleženk in udeleženca naše sheme, saj so nam pomagali pri organizaciji, zato je bil začetek obetaven. Približno mesec dni kasneje smo se udeleženci sheme skupaj z našo koordinatorko Mašo in predsednico ZKTS Jano sestali v živo, kar nam je ponudilo odlično možnost, da se še bolje spoznamo.
Na prvem srečanju na štiri oči z mojim mentorirancem se mi je zdelo pomembno, da mu posredujem sporočilo, da ne obstaja ena in zveličavna pot, kako priti do cilja in postati tolmač, kar sem ponazorila z različnimi kariernimi potmi članov trenutne sestave upravnega odbora ZKTS. Najpomembneje pa mi je bilo, da ga spoznam, a ne le kot tolmača, temveč tudi kot osebo, da prisluhnem njegovim željam, pričakovanjem in potrebam. Bil je zelo odprt, kar nama je olajšalo delo, tako da sva skupaj določila konkretne cilje za nadaljnja srečanja.
Sestajala sva se v živo, kar je bila prva vaja prilagajanja razgibanih urnikov, ker nama je bil obema pomemben neposreden stik, ki ti omogoča, da poglobljeno obdelaš posamezno temo. Najin dialog je bil namenjen raziskovanju različnih možnosti, ki jih imamo kot tolmači, upoštevaje razmere na trgu in edinstven nabor njegovih talentov.
A življenje ni premočrtna pot in tudi od najinega začetnega načrta sva občasno odstopila, saj so se pojavili novi izzivi in treba se je bilo prilagoditi, kar je dobra popotnica za nadaljnje poklicno življenje, kjer sta edina konstanta prožen um in nenehno prilagajanje.
Mentorstvo ni enosmerna ulica in tudi jaz sem se od svojega mentoriranca veliko naučila, pri čemer nimam zgolj v mislih načina razmišljanja, ampak predvsem, kako se spoprijema z življenjem in ohranja pozitivno naravnanost. Mentorska shema se je zaključila, a ostajamo v stiku, vzpostavljena skupnost se krepi in upamo, da ne bomo ostali zgolj pri naši izjemni prvi generaciji, ampak da ji bo kmalu sledila nova.
Romana Mlačak
