V nasprotju s prevajalci, ki se ukvarjajo s pisnimi besedili, tolmači delamo z govorjeno besedo. Čeprav gre za sorodni dejavnosti prevajanja sporočila iz enega jezika v drugega, je med njima tudi precej razlik: tolmači delamo pod časovnim pritiskom, med samim delom ne moremo poljubno brskati po slovarju, končni izdelek – tolmačenje – se uporablja neposredno v komunikaciji med govorcem in poslušalci, ki ne govorijo skupnega jezika, poleg tega pa je minljivo, kot pravi rek verba volant, scripta manent, zato mora biti v trenutku razumljivo.
V resnici pri tolmačenju ne gre zgolj za prenašanje besed iz enega jezika v drugega, ampak za prenašanje sporočila, kar pomeni, da je treba upoštevati tudi vse kulturnospecifične posebnosti tako tujega kot maternega jezika in kulture. Poklic tolmača torej ni povezan samo z jezikom, temveč predvsem s komunikacijo in posredovanjem med govorci različnih jezikov in med različnimi kulturami.
