Zgodbe iz ozadja

Včasih pri „upravičencih“ do kmetijskih plačil ugotavljamo, ali „pristojni organi“ ustrezno odmerjajo zemljišča, med drugim z metodo ponovne izvedbe meritve. To je videti tako, da njivo meri predstavnik našega pristojnega organa, za njim inšpektor EU, za njima pa teče še tolmačka z obvezno beležko in svinčnikom v roki. Potem začne deževati in prava umetnost je stati na razmočeni njivi, držati dežnik in beležko, si zapisovati slišano in nato še ustrezno in dovolj glasno tolmačiti. Precejšnji terenski „multi-tasking“, ni kaj.

Lepe so izkušnje, v kateri postaneš del ekipe, še zlasti, kadar tolmačiš več dni ali ves teden zapored v isti ekipi. Zanimiva je dinamika takšnega sodelovanja: od začetnega “tipanja”, kdo je kdo, do tega, da se na koncu sploh ne bi poslovil od svoje skupine. Na začetku je mnogokrat čutiti rahlo nezaupanje, češ, kako neki boste lahko razumeli naše strokovne vsebine in jih celo prevedli. Sčasoma se udeleženci “sprostijo”, saj ugotovijo, da tolmači ne le razumemo, o čem govorijo, temveč smo kompleksne strokovne vsebine sposobni tudi kompetentno prevesti v drug jezik.

Protestniki se v tolmaški ihti radi prelevijo v protestante. Handel mit weißer Ware kaj hitro postane trgovina z belim blagom. Pri tolmačenju iz angleščine radi postanemo vneti pristaši spolne preobrazbe: napovemo gospo X, pa vstane postaven gospod v polikani obleki in spregovori z nesramno lepim baritonom, ali pa napovemo gospoda Y, pa ni vrag, da zapiska brhka mladenka z globoookim dekoltejem ... ja, tolmači smo zelo inovativni.  

Ob neki priložnosti tolmačenja na sodišču, v časih, ko sem še nosila ozka krila in petke, se potiho odkradem iz dvorane na minus dva deci in ko se prav tako diskretno vrnem, spregledam tekač na gladkem parketu in ... švist, se zložim, kolikor sem dolga in široka, dvorano preplavi zborovski ahhhhh, jaz pa že stojim in izginem v tesni montažni kabini. Ups. Neprijetno je, ko se govornik v svojem govoru ali odgovoru izmika, uporablja tisoč mašil, s katerimi prikriva dejstvo, da nima česa povedati ... in ko moraš potem ta “veliki nič” še pretolmačiti.

Osebno izjemno rada konsekutivno tolmačim „na terenu“. Priložnost za to so različne misije, kot jim rečemo v žargonu, oziroma obiski inšpektorjev za različna področja, kot so kmetijstvo, veterina, poraba sredstev iz skladov EU in podobno. Takšno tolmačenje je povsem drugačno od dela v tolmaških kabinah, ko se, na primer, ves dan razpravlja o na videz suhoparnih paragrafih evropske zakonodaje. Na terenu se ugotavlja predvsem izvajanje te zakonodaje. Šele takrat imamo priložnost videti, da morajo konkretni ljudje določbe te zakonodaje tudi upoštevati in izvajati ter kakšne zagate lahko to povzroča. Takšno tolmačenje ne zahteva le posebne vsebinske priprave, temveč tudi posebno opremo. Ob kmetijskih inšpekcijah, denimo, so del obvezne opreme gojzarji ali gumijasti škornji, kavbojke in anorak, saj tolmačimo tudi v hlevih, na gmajnah in v sadovnjakih, med kravami in kokošmi, na visokogorskih kmetijah in malih družinskih sirarnah ...

Prednosti tolmačenja vidim predvsem v možnosti stalnega učenja, spremenljivem delovnem okolju tako v smislu prostora kot ljudi, kar človeka ohranja svežega, hkrati pa mu vedno znova predoča dobro staro filozofsko misel, ki seveda ni zrasla na mojem zelniku, jo pa rada uporabim: Vem, da nič ne vem.  Slabosti lahko kar izpeljem iz zadnje misli, nikoli namreč ne moreš z gotovostjo vedeti, da obvladaš zadevo. Dodatno slabost bi lahko našla v spremenljivosti okolja, ki zna prispevati k pomanjkanju intenzivnosti osebnih odnosov.

Tolmač naj bo predvsem profesionalen. Zavedati se mora svoje vloge, pripraviti se mora na svoje delo, biti mora diskreten, nepristranski, vljuden, samoumevna je zaupnost pridobljenih podatkov. V kabini naj bi bil kolegialen, nemoteč za kolege. Ne glede na situacijo, zahtevnost dela in vsebino tolmačenja naj bi ostal zbran in miren – kar je, roko na srce, včasih lažje reči kot storiti ...

Neka visoka uradnica je v času predsedovanja kljub ne najboljšemu znanju angleškega jezika in očitni prisotnosti tolmačev tudi na visokih protokolarnih dogodkih vztrajala in sama govorila angleško. Pri tem je o Evropski uniji ves čas govorila kot o “European Onion”. Ni treba posebej poudarjati, da se “European Onion” med predsedovanjem pojavlja skoraj v vsakem drugem stavku.