Vse odkar sem se začela ukvarjati s tolmačenjem, sem vedno zastrigla z ušesi, če sem med gledanjem kakšnega filma med liki zasledila tudi tolmača. Zdelo se mi je zanimivo, kako na naš poklic, naše veščine gledajo drugi, v tem primeru filmski ustvarjalci. Prav tako se mi je zdelo zelo zanimivo, kako se vloge tolmača lotijo igralci, pa tudi kakšno težo ima tolmačenje v samem zapletu zgodbe. Počasi sem si začela takšne primere zapisovati in sčasoma se jih je nabrala kar lepa zbirka, ki sem jo dopolnila še s primeri iz Wikipedije.

 

Kako nas vidijo in razumejo filmski ustvarjalci?

Seveda tu še ne moremo govoriti o percepciji javnosti. Filmski ustvarjalci so zelo specifična ciljna skupina, poleg tega morajo upoštevati zakonitosti filmskega jezika in pripovedi. Pri običajnih dogodkih velja, da tolmačenje poteka dobro, če vse teče gladko in neopazno. Tolmačenje je lahko odlično, celo vrhunsko, vendar v glavnem poteka v ozadju, sploh pri simultanem tolmačenju.

 

Zdaj ko je kar nekaj tolmačenja organiziranega na daljavo, je naša vloga še bolj nevidna in resnično zreducirana na word in your ear. Včasih, pri konsekutivnem tolmačenju, na odru, ob pomembnih osebnostih javnega življenja, je tolmač resda lahko bolj izpostavljen, a še vedno je v drugem planu. Če ni, je šlo nekaj narobe, pa niti ne nujno narobe pri tolmačenju, lahko da je šlo samo za zmotno percepcijo javnosti. Spomnimo se samo primera tolmačke, ki je tolmačila med predsednikom Trumpom in italijanskim predsednikom Mattarello. Ali pa nesrečnega šarlatana, ki se je izdajal za tolmača znakovnega jezika na pogrebu predsednika Mandele. No, v tem primeru je šlo dejansko res vse hudo narobe. Kakšna blamaža!

 

Tolmači v filmih največkrat izstopijo iz sence

Pri filmih je situacija seveda čisto drugačna. Tam blefirajo – kar se tolmačenja tiče – vsi in nihče se ne zgraža (razen nas, seveda). Igralci po pravilu pač niso tolmači (je pa nekaj tolmačev, ki so odlični igralci). Tudi naša običajna pozicija nekje v ozadju dogodka za filmski scenarij ni zanimiva.

 

Če že ima tolmač in tolmačenje kakršnokoli težo v zgodbi, mora za to izstopiti iz svoje običajne sence – bodisi da prekrši načelo zaupnosti, se obnaša neprofesionalno, ne ohranja nevtralne drže, ne pretolmači vsega ali tolmači nekaj, česar govorec ni rekel – sploh ta slednja možnost, tako se zdi, povzroča pravo iskrenje v glavi scenarista in odpira neskončne možnosti za zaplet. Če tega odstopanja ni, če je torej lik tolmača prikazan kar najbolj realistično, ima v filmski zgodbi le vlogo neke kuriozitete.

 

Kaj pa tudi filmi vendarle ujamejo?

Drugi razlog za mojo zbirateljsko muho pa je bilo tudi vprašanje, kako se v filmih odraža razvoj našega poklica. Najbolj pogosto prikazano je, razumljivo, skupnostno tolmačenje. Vedno, ko gre za stik med dvema kulturama, se v filmu pojavi nek dvojezičen posameznik, ki deluje kot posrednik – jezikovni in kulturni – med dvema skupnostima.

 

Spomnimo se le vesternov, ali pa žanrsko podobnega Dances with Wolves Kevina Costnerja, kjer se glavni junak v svojo medkulturno posrednico zaljubi in se od nje uči jezika svojih gostiteljev (Generacija, rojena konec šestdesetih in v sedemdesetih, se gotovo še spomni »tatanke«). Ampak - kaj pa konferenčno tolmačenje? Pravi profesionalci? Ali pa simultano tolmačenje? Umetna inteligenca in strojno tolmačenje? Za vse to najdemo primere v filmih, a kot že rečeno, so to največkrat prizori izstopanja iz sence.

Poglejmo si torej nekaj konkretnih primerov skozi prizmo tolmaških naglavnih grehov.

 

1. Tolmač ni zvest originalu

Plakat filma Lost in Translation (2003)

Lost in translation, 2003

Suntory time! Japonski režiser bruha iz sebe navodila, ki jih tolmačka povzame z »He want you to turn, look in camera.« Po drugi strani pa preprosto podvprašanje Boba Harrisa (Bill Murray) režiserju stolmači kar se da gostobesedno. Seveda, vse za ceno komičnega učinka, podkrepljenega z Murrayevim zaprepadenim izrazom na obrazu. A kaj, če je tolmačka ravnala prav?

 

Sogovorniki, ki razumejo japonski jezik in japonsko kulturo, so mi potrdili, da je tolmačka v razmerju do režiserja v podrejenem položaju in da tudi njuno starostno razmerje (on je starejši) od nje zahteva malo več vljudnostnih fraz. Gostobesdnost torej ni njen najhujši greh, huje je to, da Murray kljub zelo jasno zastavljenemu vprašanju ne dobi jasnega odgovora. Vendar pa to, kot vemo iz izkušenj, ni nujno tolmačkina napaka.

 

2. Tolmač se obnaša neprofesionalno

Plakat filma The Charade (1963)

The Charade, 1963 (1:26:20 – 1:28:10)

Ah, Audrey Hepburn, ah Cary Grant. Ts, ts, ts. Da te v kabini obišče tvoja simpatija, no ja, mogoče bi to še šlo, a da se med tolmačenjem ukvarjaš z detektivskim primerom in pri tem še pozabiš, da imaš prižgan mikrofon!!! Nedopustno. Res, skrajno neprofesionalno.

 

Hkrati pa eden prvih prikazov simultanega konferenčnega tolmačenja, zaenkrat z le eno tolmačko v kabini. Hepburn ima slušalke obrnjene navzdol – je to model slušalk, ali je to zaradi frizure? Ali je bil mogoče model slušalk tako oblikovan zaradi noro polakiranih frizur v šestdesetih? Kaj je bilo prej?

 

Je pa Audrey Hepburn kot Regina Lampert čisto prepričljiva v svoji vlogi, saj je odraščala v dvojezični družini (po materi je bila Nizozemka, po očetu pa Angležinja) na Nizozemskem, poleg nizozemščine in angleščine pa je govorila še štiri druge jezike.

 

3. Tolmač pozabi na svojo nevtralno držo in postane čustveno vpleten

Plakat filma Heaven (2002)

Heaven, 2002

Grenak film z odprtim koncem s Cate Blanchett in Giovannijem Ribisijem v glavnih vlogah. Cate Blanchett igra učiteljico angleščine v Italiji, ki se odloči stvari vzeti v svoje roke po tem, ko večkrat brezuspešno skuša opozoriti policijo na razpečevalca drog v šoli.

 

Vendar pa po nesrečnem spletu naključij njena podtaknjena bomba ne pokonča krivca, temveč štiri nedolžne ljudi. V prizoru preiskovalni sodnik učiteljici to pove, kar pri njej povzroči popoln šok. Mlad policijski uradnik, ki se je pred tem javil za tolmača, jo opazuje in preplavijo ga čustva, ki botrujejo njegovim kasnejšim odločitvam. Seveda neprofesionalno, a po drugi strani skrajno človeško.

 

Tolmač pač ni stroj. Je pa to tudi lep primer trikotnika, ki je značilen za skupnostno tolmačenje, saj tolmač ne sedi na eni ali drugi strani, kot bi sedel, če bi npr. tolmačil za neko delegacijo, temveč ohranja enako razdaljo med sodnikom in osumljenko.

 

4. Tolmač krši načelo zaupnosti

Plakat filma The Interpreter (2005)

The Interpreter, 2005 (začetek do 0:30)

Silvia Broome (Nicole Kidman) uporabi slišano v kabini (sicer izven tolmaškega dogodka, to je treba priznati) za svoje nadaljnje odločitve in akcije. Najbolj verodostojno prikazano tolmaško okolje, s pravimi kabinami in več tolmači v kabini, a kaj, ko si Kidmanova, ki igra izkušeno tolmačko pri Združenih narodih, z rokami tišči slušalke v ušesa in seka stavke ravno tam, kjer jih ne bi bilo treba.

 

5. Tolmač skuša zasenčiti govornika in mu skače v besedo

Naslednji primer sicer ni iz filma, vendar ga vključujem v ta izbor, ker gre za zaigrano sceno med dvema odličnima igralcema, Helen Mirren (ali Helen Lydio Mironoff, po očetu je namreč Rusinja) in Hughom Lauriejem.

Siljenje v ospredje je prav gotovo a »no go« po drugi strani pa je gospod Laurie kar nekaj stvari naredil čisto pravilno, o sebi je npr. govoril v tretji osebi. Predvsem pa  chapeau za prevedek »pouf - cinq«. Saj vedno pravimo – tolmačimo ideje, ne posameznih besed, a ne. V tem primeru gre za sintetiziranje sporočila, kar je zelo legitimna tolmaška tehnika.

Plakat filma Avatar (2009)

Avatar, 2009

Še en primer odnosa med govornikom in tolmačem imamo, tokrat iz filma Avatar.

Situacija je resna. Skrajno resna. Celotnemu planetu preti zavojevanje, plemenu pa uničenje ali pa suženjstvo. »Brother,« reče glavni junak z nizkim, hrapavim glasom, »I’ll speak now. You’d honour me by translating.« To je pravo povabilo! Slovenski približek bi bil – gospa, boste vi tole zdaj prevedla.

 

Ni čudno, da je »brother« prevajal s srcem in dušo, da so bili na koncu vsi na nogah. Tudi če ne bi nihče nič razumel, bi že dvakrat slišana čustvena intonacija, ki poziva k uporu, naredila svoje. Tolmač je torej tu stopil iz svoje sence, ampak upravičeno in na povabilo, v popolni sinhroniji s svojim govornikom.

Plakat filma Terminal (2004)

Terminal, 2004

Tako kot se je skoraj telepatsko povezal s svojo »stransko« Viktor Navorski (Tom Hanks) v filmu The Terminal. G. Milodragović (Valerij Nikolajev) naj bi prihajal iz države, ki je »accross the border from you« in je kljub južnoslovanskemu imenu Rus. Po srce parajočem dialogu brez ugodnega razpleta se Viktorju končno posveti: »O-o-o, medicine is for got. Yes, for got, nyeee, got.« He said that? »Yes, we not understand – I not understand, the got. The word koža - the name for father iiiiiiiiiis something like got. I… made a mistake.« (In se zraven nasmeji, češ, le kako sem bil lahko tako neumen.)

 

Viktor Navorski je izmed vseh napaberkovanih tolmačev moj najljubši lik. Čeprav naj bi prihajal iz neke nedoločene slovanske države, ki naj bi očitno mejila na Rusijo, je njegova stavčna prozodija nezmotljivo južnoslovanska in preprosto nenadkriljiva, njegov panslovanski jezikovni približek pa tudi. Še najbližje je sicer bolgarščini, kar mogoče niti ni tako nenavadno, saj je Hanksov tast Bolgar. Najboljši pa je Viktor Navorski na koncu svoje tolmaške naloge, ko si sam pri sebi zadovoljno zamrmra: »He love that goat.« Aplavz na odprti sceni, kar se mene tiče.

 

Plakat filma James Bond: Live and Let Die (1973)

James Bond, Live and Let Die, 1973 (0:50 – 2:00)

Filmskih ustvarjalcev pa ne zanimajo samo tolmači, fascinira jih tudi tehnologija. Seveda, zopet le takrat, ko gre kaj narobe.

 

Plakat filma Le gendarme a New York (1965)

Le gendarme à New York, 1965

Še ena, povezana s tehnologijo: Christopher Guichot de Fortis, priljubljeni učitelj tolmačev in dolgoletni tolmač pri NATO, že dvajset let svetuje tolmačem, naj s seboj v kabino poleg slušalk in adapterjev vedno vzamejo s seboj tudi izvijač. Kdo ve, če ga ni do tega pripravil prav nepozabni Louis de Funès.

 

Sama zdaj že z nestrpnostjo pričakujem, kdaj bo posnet film, kjer se bo pojavilo tolmačenje na daljavo. Če upoštevamo, da je za zgodbo tolmačenje zanimivo, ko gre kaj narobe, je možnosti za (filmski) zaplet tukaj, kolikor hočemo.

 

To vsi še predobro vemo in bi lahko scenaristu že na prvi kavi takoj nasuli kopico primerov: ne dela internet, crkne računalnik, aplikacija je zjutraj delala, zdaj pa ne dela, govornik se javi iz avta, ali pa – kot mi je zaupala kolegica Tanja - govori iz sobe, kjer je v ozadju velika ura kukavica, ki se začne oglašati ravno med njegovim javljanjem, si predstavljate, kakšna nočna mora, če je ura ravno dvanajst.

 

Lahko bi naštevali še naprej – sosed kosi travo, mačku je slabo, otroka se stepeta na hodniku pred vašo pisarno… predlagam, da začnemo kar zbirati takšne primere. Če že ne delamo, se lahko vsaj malo nasmejimo. In mogoče nam na koncu dejansko kapne kakšen scenarij 😊.

 

Izseki navedenih filmov so vam na voljo tudi kot seznam predvajanja na našem kanalu Youtube.

 

Helena Biffio Zorko
konferenčna tolmačka in prevajalka, članica ZKTS

Izobraževanja

Novice

  • In memoriam: Tanja Ovaska 07. 06. 2024

    Globoko smo pretreseni ob težki izgubi drage prijateljice, predane kolegice in odlične tolmačke Tanje Kaarine Ovaska, ki se je do konca pogumno borila s težko boleznijo.

  • Konferenčno tolmačenje v Sloveniji po 20 letih članstva v EU 09. 05. 2024

    Poklicni slovenski konferenčni tolmači, člani ZKTS, so bili že od samega začetka vpeti v proces približevanja Slovenije evroatlantskim povezavam, zlasti ob številnih obiskih slovenskih političnih predstavnikov v tujini in tujih političnih predstavnikov v Sloveniji. To je bilo obdobje številnih mednarodnih izmenjav, ki se ga v tolmaški skupnosti spominjamo kot zlate dobe tolmačenja, ki se je začela z osamosvajanjem naše države.

  • Nova izdaja mentorske sheme 15. 04. 2024

    Pilotna mentorska shema, ki smo jo pri ZKTS izvedli lani, je bila lepo sprejeta, zato smo se odločili, da jo izvedemo tudi letos. Glede na izkušnje in povratne informacije sodelujočih bo mentorska shema letos nekoliko krajša in jo bomo izvedli jeseni: od 1. septembra do 31. decembra 2024. Prijave zbiramo do vključno 15. 5. 2024.

Prijava na novice

Združenje konferenčnih
tolmačev Slovenije (ZKTS)
Krekov trg 10
1000 Ljubljana

ZKTS stran Facebook

+386 41 648 416

Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije je edino stanovsko združenje konferenčnih tolmačev v Sloveniji, ki že 45 let jamči za visoko kakovost storitev konferenčnega tolmačenja.