Včeraj sem se kot običajno odpravila od doma proti Evropskemu parlamentu okrog osmih zjutraj, da bi pravočasno prišla na delo na plenarnem zasedanju in pred tem imela še nekaj časa za pripravo in branje dokumentov. Stopila sem na ulico in se začudila, saj je bilo mesto videti kot kakšno mesto duhov. 

Bruseljske ulice, ki so običajno polne jutranjega vrveža, polne ljudi, ki hitijo v službo, staršev, ki z otroki hitijo v šole, ulice, ki so običajno polne avtomobilov, ki stojijo v prometnem zamašku in nestrpno hupajo, ter kolesarjev, ki drvijo mimo njih, so bile tokrat tihe, mirne in zaspane, kot na kakšno nedeljo sredi avgusta. Ko sem hodila po zapuščenih ulicah, je mimo mene kdaj pa kdaj zapeljal samo kakšen popolnoma prazen mestni avtobus. Pomislila sem, da jutranje gneče in hrupa pravzaprav ne pogrešam. Ubrala sem pot proti parlamentu, ki poteka čez park Leopold, ki se je kopal v spomladanskem soncu in se bahal z bohotnimi cvetočimi drevesi. Tudi park je bil prazen, le sem in tja je bilo videti kakšnega tekača z zaščitno masko.

Ko sem prispela v Evropski parlament, sem se po tekočih stopnicah povzpela v bar (zaprt, seveda) v tretjem nadstropju, kjer nas je čakala vodja tolmaške ekipe, ki je za nas imela za vsakega tri bombažne zaščitne maske za večkratno uporabo. Kdor je želel, je dobil tudi gumijaste rokavice in razkužilne robčke. Nato sem se odpravila v kabino. Na predvečer nam je tolmaška služba (“planning”) poslala razpored kabin po dvoranah. Tolmači, ki običajno med plenarnim zasedanjem vsi delamo v plenarni dvorani, v ekipah s tremi tolmači na kabino, smo bili tokrat razporejeni po kabinah (en tolmač na kabino) v štirih različnih dvoranah, da bi tolmačem zagotovili predpisano fizično razdaljo in tako zmanjšali tveganje okužbe na delovnem mestu. Od tolmaške službe smo prejeli tudi načrte dvoran z označenimi kabinami, ki so nam bile dodeljene, da bi se izognili nepotrebnemu srečevanju na ozkih hodnikih za kabinami, ko bi vsak iskal svojo kabino, in da nam ne bi bilo treba o razporedu po kabinah spraševati tehnika.

V dvorani, v kateri so bile slovenske kabine, smo na začetku naleteli na nekaj tehničnih težav. Iz plenarne dvorane, ko se je zasedanje začelo, namreč nismo imeli video povezave, temveč samo avdio. Tudi dnevni red je bil kar nekaj časa na voljo samo v estonščini. S kolegoma smo se o izmenjavi med tolmačenjem dogovarjali s pomočjo whatsapp aplikacije, pogledov in mahanja skozi stekleno pregrado med kabinami. Ker smo bili kolegi ločeni po kabinah, to pomeni, da pomoč kolegov v obliki pisanja številk in iskanja dokumentov odpade.

Tokrat na plenarki ni bilo možnosti za udeležbo na daljavo za poslance, zato so lahko v razpravi sodelovali samo poslanci, navzoči v dvorani, in dva predsednika skupine, ki sta poslala vnaprej pripravljen video posnetek.

Nisem si predstavljala, da je tolmačenje na daljavo tako zelo naporno. Pogrešala sem razgled nad celotno dvorano in dogajanje v njej, ravno tako se nisem počutila del dogajanja v dvorani, zato je bil občutek, ki ga običajno imam med tolmačenjem, da plavam v nekakšnem toku, ki me posrka in pelje skupaj z govorcem, tokrat odsoten.

Ker sem ves čas osredotočeno gledala v ekran, saj sem samo tako lahko spremljala dogajanje in nisem niti za trenutek sprostila pogleda, da bi se razgledala po dvorani ali prelistala dokumentov, ki nam jih zaradi higienskih razlogov niso natisnili, me je začela boleti glava.

Ravno tako sem se zavedla dejstva, kako zelo sem med tolmačenjem odvisna od opazovanja govorčevega izraza na obrazu in premikanja ustnic šele, ko je prišel na vrsto govorec z zaščitno masko, ki je zakrivala polovico njegovega obraza.

Ker za nami ni bilo predvidene ekipe, ki bi nas zamenjala, je naša ekipa morali delati do konca razprave, kljub temu, da se je razprava zavlekla za pol ure. Kar pomeni, da smo nepretrgoma delali 3 ure in pol. Za tiste, ki ne vedo, tolmači na plenarnem zasedanju zaradi težavnosti in hitrosti govorov delamo v ekipah po največ dve uri in pol. Tolmačenje na daljavo je samo po sebi naporno, po treh urah in pol plenarke in njenih hitrih govorcev, sem na koncu dobila občutek, da mi bo razneslo glavo.

Po koncu razprave sem skozi steklo pomahala kolegoma in se na daljavo, v spoštovanju pravil glede socialnega distanciranja, tako poslovila od njiju. Pogrešala sem običajen sproščen klepet s kolegi po delu, v katerem se vsakokrat malo pošalimo in pokomentiramo sestanek in včasih tudi potožimo, če se nam je kakšen govor zdel še posebej težak.

Po običajno živahnem, dinamičnem in polnem življenja in dogajanja, a tokrat nenavadno samotnem Parlamentu, sem se spustila do izhoda. Nato sem se po praznih ulicah spet odpravila proti domu in pomislila, da je bilo to verjetno moje zadnje tolmačenje do septembra, ko se bo življenje, tako vsaj upam, zopet vrnilo na mestne ulice, v trgovine, restavracije, šole in nenazadnje tudi v Parlament in v njegove tolmaške kabine.

Gostujoče pero: Tanja Ovaska, samostojna tolmačka s sedežem v Bruslju