Slovenski znakovni jezik mi je bil položen v zibko, še preden sem začel govoriti. Ker imam gluha starša, je bil doma znakovni jezik prvih nekaj let tudi edini jezik. Šele pri treh letih sem z vstopom v vrtec začel spoznavati govorjeni jezik – slovenščino. Kot zanimivost naj omenim, da takrat doma nismo imeli niti televizije niti radia, tako da nisem bil niti tako izpostavljen slovenščini.
Zelo kmalu, še kot otrok, sem začel tolmačiti svojim staršem na različnih opravkih, bodisi v trgovini bodisi kje neformalno, kmalu pa tudi že v njunih službah, uradnih ustanovah in podobno. Nepozabno je bilo moje tolmačenje v osnovni šoli, kjer sem lahko svojim staršem precej svobodno prikrojil kakšno manj prijetno šolsko zadevo.
Ker sem se zaljubil v znakovni jezik in tudi v tolmačenje, sem pri svojih 18 letih takoj začel tudi formalno tolmačiti za različne naročnike. Nekaj let kasneje, leta 1996, pa sem tudi uradno postal tolmač za slovenski znakovni jezik. V evidencah sem zapisan pod zaporedno številko 4.
Poleg sprotnega tolmačenja sem se redno udeleževal številnih izobraževanj na področju znakovnega jezika, angleškega jezika, tolmačenja, gluhote ter tehnik komunikacije in retorike. Pridobil sem licenco za sodnega tolmača, opravil usposabljanje za gledališkega tolmača in se izobraževal v mednarodni kretnji. Več kot 30-letno delo na tem področju sem nedavno nadgradil z včlanitvijo v Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije, kar si štejem v veliko čast. Tolmačenje slovenskega znakovnega jezika s tem pridobiva pomen in pomembnost.
Moji prvi koraki v konferenčno tolmačenje so potekali v okviru Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, v katero je vključenih 13 lokalnih društev, Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, Inštitut za slovenski znakovni jezik ter Hiša znakovnega jezika. Moja velika ljubezen pa je konferenčno tolmačenje v tujini, kjer moram uporabljati tudi angleški jezik in mednarodno kretnjo. Teh dogodkov je kar nekaj, zlasti odkar je Slovenija postala del Evropske unije, se je število mednarodnih dogodkov še povečalo.
Sistem certificiranja tolmačev poteka v sklopu nacionalne poklicne kvalifikacije. Izvajalec preverjanja je Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki je tudi krovna cehovska organizacija. Seznam tolmačev vodi tudi resorno ministrstvo za socialne zadeve. Sistem deluje na podlagi sprejetega Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika iz leta 2002. V smislu stroke gre za skupnostne tolmače, ki pa se vključujejo v vsa področja družbenega in individualnega življenja gluhih. Tolmači znakovnega jezika dandanes delujejo kot samostojni podjetniki ali so zaposleni kot tolmači pri različnih ustanovah.
Razvoj stroke pa narekuje, da so tolmači vedno bolj usposobljeni, specializirani in opolnomočeni, saj gluhe osebe vstopajo v zelo različne sfere življenja in dela. V luči razvoja potreb gluhe skupnosti se je pred leti razvil magistrski študijski program za konferenčno tolmačenje tolmačev slovenskega zakovnega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naravna pot razvoja stroke tolmačenja se tako kot po svetu prenaša iz invalidskih in nevladnih organizacij na univerzitetno raven. Zato nas je zelo veselila močna podpora stroke tolmačenja na ljubljanski filozofski fakulteti.
Pred leti sem aktivno deloval tudi v mednarodnih organizacijah tolmačev znakovnih jezikov, kot sta EFSLI – Evropsko združenje tolmačev znakovnih jezikov ter WASLI – Svetovno združenje tolmačev znakovnih jezikov. Na teh konferencah se je vedno bolj in bolj izkazovala potreba, da konferenčni tolmači znakovnih jezikov dobijo svoje mesto in prepoznavnost. Številni posamezniki iz teh mednarodnih organizacij so se začeli povezovati z AIIC in danes je v AIIC vključenih kar nekaj tolmačev znakovnih jezikov z vsega sveta.
Osebno mislim, da je prav, da se ustrezno zaščiti strokovnost dela konferenčnih tolmačev ne glede na jezik, saj ima delo konferenčnih tolmačev svoje zakonitosti, potrebe in tudi pravice. Ustrezno je treba zaščititi in obravnavati tako tolmače kot naročnika in končnega uporabnika. Z globokim spoštovanjem in ponosom skupaj orjemo ledino tudi na področju konferenčnega tolmačenja znakovnega jezika.
Sam vidim potrebo po aktivnem sodelovanju ZKTS in Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik na področju standardizacije temeljnih etičnih in strokovnih standardov, izobraževanj ter predvsem prepoznavnosti strokovnosti konferenčnih tolmačev. ZKTS je s tem korakom prepoznalo tudi strokovnost dela konferenčnih tolmačev znakovnega jezika, za kar izrekam globoko zahvalo. ZKTS sledi smernicam dela AIIC, vsi skupaj pa gradimo pomembno zgodbo povezovanja in strokovnosti.
Osebno mi članstvo v ZKTS vliva dodatno spoštovanje do poklica, dela in odgovornosti, ki jih opravljanja tega zelo zahtevnega in strokovnega poklica konferenčnega tolmača prinaša, seveda pa gre tudi za prijeten poklic, ki povezuje ljudi različnih jezikov. Rad tolmačim, rad raziskujem znakovni jezik in strategije tolmačenja, konferenčno tolmačenje pa predstavlja dodaten izziv.
Matjaž Juhart, tolmač slovenskega znakovnega jezika
