V drugi polovici maja se je v Ljubljani odvil pomemben zunanjepolitični dogodek, diplomatska konferenca MLA, na kateri se je več kot 300 udeležencev pogajalo o sprejetju novega mednarodnega instrumenta s področja mednarodnega kazenskega prava, ki bi omogočil preiskovanje in pregon najhujših mednarodnih kaznivih dejanj.

Po 11 dneh razprav in pogajanj je bila v večernih urah naposled sprejeta Ljubljansko-haaška konvencija, kar je izjemen uspeh za mednarodno skupnost, še zlasti pa za Slovenijo, ki je prvič gostila diplomatsko pogajalsko konferenco. Kot je v zaključnem zahvalnem nagovoru povedala ministrica za zunanje in evropske zadeve, so k uspehu konference močno prispevali tudi konferenčni tolmači, ki so ves čas trajanja konference na plenarnih zasedanjih omogočali večjezično komunikacijo v angleškem, francoskem in španskem jeziku (ter konferenčni prevajalci, ki so poskrbeli, da je bila konvencija ob zaključku konference v vseh treh jezikih).

Kakšne so posebnosti konferenčnega tolmačenja na diplomatski konferenci in kaj so bili največji izzivi pri izvedbi tolmačenja, bom kot članica organizacijske ekipe in sekretariata konference na kratko predstavila v nadaljevanju.

Potek konference

Na diplomatskih konferencah kot delegati sodelujejo predstavniki posameznih držav, ki podpirajo določeno pobudo, nekaj pa je tudi držav opazovalk in nevladnih organizacij, ki tudi sodelujejo v razpravi o posameznih določbah načrtovanega pravnega instrumenta tj. konvencije. Predsedujoči konference predaja besedo glede na vrstni red priglašenih k besedi in načeloma se beseda predaja precej hitro. Ne gre s tako nadzvočno hitrostjo kot npr. plenarna zasedanja v Evropskem parlamentu, pa vendarle gre za relativno kratke, nekajminutne intervencije delegatov, ki jih predsedujoči povezuje, moderira razpravo v želeno smer in išče kompromis med različnimi stališči.

Podobno kot pri drugih diplomatskih konferencah je bilo tudi pri ljubljanski konferenci začetno besedilo pripravljeno vnaprej kot osnutek (draft), prva pripravljalna konferenca je bila organizirana že leta 2017, nato se je delo tudi zaradi pandemije odvijalo na daljavo in korespondenčno. Udeleženci so tako že ob začetku konference imeli pred seboj osnutek konvencije v vseh treh delovnih jezikih konference, ki so ga nato med konferenco spreminjali.

Osnovna stališča so delegati predstavljali na plenarnem zasedanju, nato pa so delovne skupine po sklopih pripravljale novo, sprejemljivo različico, ki jo je po potrditvi plenuma redakcijska komisija pripravila v končni različici. Pogosto tovrstna pogajanja potekajo le po nekaj dni in razvlečeno v obdobju več mesecev ali celo let, na njih se izmenjajo različni delegati, v Ljubljani pa je konferenca potekala strnjeno od 15. do 26. maja 2023 (11 delovnih dni). In seveda, Ljubljana po konferenčnih kapacitetah (in bazenu tolmačev) ni Haag ali Ženeva ali New York.

Delovni jeziki

Konferenčno tolmačenje se je v angleščini, francoščini in španščini zagotavljalo le na plenarnih zasedanjih, na katerih so delegati potrjevali vsebino in poudarke končne različice, so pa plenarna zasedanja potekala praktično vsak dan dopoldne in/ali popoldne. Okvirni program je bil znan že pred začetkom konference, vendar se je prilagajal poteku razprav in dnevno spreminjal.

Čeprav so se člani posameznih delegacij med konferenco v Ljubljani zamenjali, je bilo zaradi kontinuitete razprav priporočeno, da tolmačenje ves čas zagotavlja ista ekipa. Na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve RS smo se po vzoru mednarodnih standardov in norm mednarodnih organizacij, ki običajno organizirajo podobne konference, odločili angažirati šest tolmačev, po dva za vsak delovni jezik, pri čemer sta tolmačila le v svoj materni jezik (brez retourja).

Ker je šlo za zelo specifično in zahtevno tematsko področje mednarodnega kazenskega prava, je bilo pomembno, da se tolmači vnaprej dobro pripravijo. Osnutke konvencije so prejeli nekaj tednov pred konferenco, prav tako pa so prejeli seznam vseh referenčnih pravnih inštrumentov, iz katerih so lahko črpali potrebne termine in pripravili glosar. Poleg konvencije so prejeli tudi poslovnik s pravili konference in program dela za vsak dan posebej, po začetku konference pa sproti dan prej oz. zgodaj zjutraj za tekoči dan.

Dokumenti, dokumenti, dokumenti

Kot organizatorji konference smo v sekretariatu zbirali tudi pisna stališča posameznih delegacij, ki so jih delegati včasih poslali pred svojo ustno intervencijo, včasih pa šele po njej. Dokumenti so v sekretariatu dobili ustrezno oznako, nato pa smo jih posredovali tudi tolmačem. Prav tako smo tolmačem sproti pošiljali amandmirane člene konvencije, najprej v angleščini (ki je bila jezik delovnih skupin in redakcijskega odbora), kasneje še v francoščini in španščini, ko so jih konferenčni prevajalci vrnili sekretariatu (delali so na daljavo, pogosto v popoldanskih in nočnih urah).

Zaradi velikega obsega dokumentov je bil tako nujen poseben sistem vodenja dokumentov, na eni strani v sekretariatu, in seveda na drugi strani pri tolmačih, ki so morali posamezna stališča hitro najti na svojih prenosnikih in tablicah ter si zgraditi koherentno sliko, ozadje držav, ki zagovarjajo eno, drugo ali tretje. Da bi bilo to lažje, smo v sekretariatu že v ime datoteke vključili splošno oznako dokumenta, ime države in št. člena ali členov, na katere se je stališče nanašalo. O kako velikem obsegu dokumentov govorim? Na mojem seznamu je skoraj 300 dokumentov!

Tudi v živo oprema kdaj zataji

Prvi izziv je bilo torej izjemno število dokumentov in pravnih instrumentov, ki so jih morali tolmači pri svojem delu upoštevati. Drugi izziv pa so bili delovni pogoji. Čeprav se je tolmačenje odvijalo v eni od največjih dvoran v Ljubljani in je bila za tolmačenje zagotovljena ustrezna oprema, skladna s standardi ISO za mobilne kabine, so vsaj tolmači, pa tudi udeleženci na svoji koži občutili, kakšna je razlika med namenskimi konferenčnimi prostori in vsestranskimi prostori, kamor se naknadno namesti vsa potrebna avdio in video oprema (tudi osnova, kot so mize in stoli).

Kljub kakovostnim mikrofonom po vseh standardih se je včasih zgodilo, da je delegat ob prenosniku, tiskanem gradivu in svojih zapiskih govoril mimo mikrofona oz. predaleč (več kot 20-30 cm), da bi se ga dobro slišalo. Ker je plenarno zasedanje potekalo v dvorani z visokimi stropi, je bilo v prostoru veliko odmeva in slabša kakovost zvoka, zato so tudi nekateri delegati, ki niso nujno potrebovali tolmačenja, razprave raje poslušali po slušalkah kot po splošnem ozvočenju.

Seveda se tudi na tako visokih dogodkih zgodi Murphy, od sesutja sistema, ki za nekaj minut prekine razpravo, preden se spet vzpostavi, do zvočnih interferenc (tudi zaradi kombiniranja sistemov, ki so že vgrajeni na lokaciji, in dodatnih avdio- in videosistemov). Na srečo smo imeli zelo dobre in prizadevne tehnične ekipe, ki so takšne zdrse znale hitro rešiti, delegati pa so tudi pokazali razumevanje in potrpežljivost, ki sta na tako velikih dogodkih s toliko udeleženci nujna.

Če gre lahko narobe, bo šlo

Zgodijo se tudi bolezni. Tako smo za zadnji (!) dan konference za eno od kabin dobili novo tolmačko, ki je ob dobrem timskem duhu in solidarnosti od ekipe prejela vso potrebno dokumentacijo, glosarje in napotke. Zamenjavo je zagotovil ponudnik storitev tolmačenja, saj smo storitve najeli v paketu za ves čas trajanja konference in za vse jezikovne kombinacije. Jasno smo imeli opredeljeno trajanje delovnega dne (3 ure dopoldne in 3 ure popoldne), z nekaj manevrskega prostora za nadure, vendar smo morali precej paziti na red pri razpravah, da smo ostali znotraj dogovorjenega razpona. V nasprotju z mednarodnimi organizacijami, kjer so v kabini običajno po trije tolmači, sta bila v našem primeru v vsaki kabini le po dva, kar pomeni veliko kognitivno obremenitev (11 delovnih dni!) in posledično je treba res paziti na dogovorjeni delovni čas. Ker med delovnimi jeziki ni bilo slovenščine, so vsi tolmači prišli iz tujine, zato je bilo upoštevanje mednarodnih standardov še toliko bolj pomembno, sicer ne bi mogli zagotoviti tolmačenja na ustrezno visoki ravni. O izzivih javnega naročanja pa raje ne bi, saj sem že predolga. Naj pa le povem, da so priprave trajale skoraj eno leto.

Pri celotni organizaciji smo se sklicevali na prakso in standarde, ki jih zagovarja ZKTS, še zlasti na standard SIST ISO 23155:2023, v veliko pomoč pa je bilo tudi sodelovanje med tolmači, tako v državni opravi kot s tolmači iz tujine, ki imajo več izkušenj s tovrstnimi dogodki, tako da smo uspeli razrešiti marsikatero dilemo že pred in med samo konferenco. Na takšnih dogodkih se zdi, da vse visi na nitki do zadnjega, da kaj lahko vse skupaj pade v vodo le zaradi napačne vejice, člena ali besede - in ne bi bilo prvič. A v Ljubljani nam je uspelo! #vzdiholajsanja

dr. Jana Zidar Forte
Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne izraža stališča njenega delodajalca.